O Poloni

Moje ime je Polona Kisovec in svojo strast sem našla v pisanju. Ko pišem, letim v svetu neštetih dimenzij, med domišljijo in realnostjo. Enostavno, kot da sem na wifiju. To je ta nadzemni občutek, ko zaščemijo vsi notranji organi, medtem ko misel išče pot do pravega sporočila. Takrat izluščim svojo resnico in si jo na ta način vtisnem v spomin. Za vse, ki tudi samo iščejo svojo resnico.

Vem, da sem v življenju naredila veliko napak (in jih zagotovo še bom), vse samo zato, ker iščem lastna pojasnila za dejstva, za katera mi pravijo, da jih enostavno moram sprejeti, ker tako pač je. Vem, da znanje iz knjig nikoli ne more preseči moči moje lastne izkušnje ali po domače povedano, sem blazno radovedna!

Verjamem, da se moraš v življenju kdaj osmešiti, medtem ko iščeš odgovore, ki si jih včasih niti ne želiš slišati.

Otroštvo sva s sestro zaradi maminega poklica preživljali v družbi oseb s posebnimi potrebami. Imela sem prvo prijateljico, hčerko družine, kjer so me čuvali, ki je bila otrok s posebnimi potrebami in se je prehitro starala. Umrla je pri 21-ih letih s sivimi lasmi. Verjamem, da nam življenje s težkimi preizkušnjami daje darilo, ker določene stvari, ki jih ne moremo spremeniti, spremenijo nas. Zato tudi ne maram, da mi nekdo ob rojstnem dnevu vošči: "Poli, ostani takšna kot si!" Kaj ti mi res ne privoščiš, da bi se spreminjala in rastla? ... Rajši bi slišala: "Poli moja, res, da si včasih totalna koza, ampak te imam rada."

Verjamem v to, da moraš vedno dati več, kot dobiš (tisti trenutek) nazaj. Želim biti prijazna tudi do ljudi, ki so včasih kruti do mene in skrbeti za druge, ne da se pri tem obremenjujem, kako in/če drugi dovolj skrbijo zame. Ravno zato se včasih zdim naivna - a to je stvar drugih, ne mene.

Imam se za pogumno, ker verjamem vase tudi takrat, ko vsi drugi dvomijo. Sem tisti osel, ki pade na ledu in se znova in znova veseli drsanja.

Življenje rada gledam skozi rožnata očala in si včasih olepšujem stvari, to je verjetno moj obrambni mehanizem.

Na zmenku z moškim brez sprenevedanja jem, dokler nisem sita. "Bolje sita kot sitna," rečem, ko skoraj praviloma pojem več kot on.

Velikokrat rinem z glavo skozi zid. Kot otrok sem bila še posebej trmasta, zaradi česar sem si nakopala veliko očetove jeze. Mami pa mi je večkrat, ko sva se skregali, povedala, da mi privošči točno takšne otroke, kot sem sama (hvala, mami!). V glavnem, rajši imam, če si rečem, da sem vztrajna. To mi precej pomaga, ko vsa zaripla rinem v hrib, takrat ko mi pljuča že nevarno piskajo in mislim, da bom omedlela ... a vsakokrat prilezem do vrha.

Vem, da sem si vse življenje želela pisati. Danes moja prodajna sporočila podjetjem prinašajo denar in v svoji 14-letni karieri direktnega marketinga sem spoznala, da si želim ustvarjati dobre zgodbe ter na ta način pomagati ljudem. Hkrati svojo barko počasi usmerjam na novo pot. Ne več samo tekstopiska. Počutim se kot avtorica.

Moj največji strah (to je tisti nor občutek, ko se prepoten zbudiš sredi noči in dobiš idejo, kaj vse še moraš narediti, pa bi najrajši spal naprej, ampak veš, da če si je ne boš zapisal, je zjutraj ne bo več) je, da ne bi izkoristila vsega potenciala, ki mi ga življenje daje z vsakim dnem. Toliko je še vsega, kar bi rada prebrala, doživela, videla in spoznala ... Ko bo nekdo začel prodajati čas, bom prva v vrsti.

Ob koncu gimnazije sem si naskrivaj (kljub prepovedi) vtetovirala pikapolonico (ker je bila precej amatersko narejena, jo velikokrat kdo zamenja za jagodo), ker gre za najbolj trdoživega hrošča, s katerim se rada dramatično poistovetim. Pikapolonica vedno rine navzgor, ne glede na to, kaj je pred njo. Pustimo to, da jé uši in da smešno brca, ko pade na hrbet, ker za to še nisem našla prave prispodobe s svojim življenjem.

Težko povem, katera sta moja najljubša knjiga in film (po mojem bi lahko knjige in filme razdelila v podkategorije, kot je na primer knjiga z najbolj odbito platnico; knjiga, ki mi je kot nova najbolj dišala; knjiga z najlepšim posvetilom ali pa film, ob katerem sem doživela najlepši poljub; film, kjer vmes nisem šla do hladilnika ali pa na primer film, kjer sem najhitreje zaspala). Da ne govorim o tem, kako krivično se mi zdi, da bi morala izbrati najljubšo barvo, ki se mi menja kot letni časi. Le po katerem kriteriju naj jo izberem? V bistvu dobro izgledam v koralno rdeči, sinje modra pa se mi tako lepo poda k očem, limonska trava me pomirja in dela sline v ustih, v črni pa sem lahko dobesedno nevidna.

Rada imam poletje, ker mi takrat ni potrebno nositi toliko oblačil, ki me utesnjujejo. Rada imam zimo, ker se lahko skrijem pod puloverjem, kadar se zredim. In rada imam december, ker se mi takrat vsi ljudje zdijo bolj prijazni, nežni in odpuščajoči. Včasih sicer nisem marala božiča, ker me je spominjal na družino, zdaj ga ljubim, ravno zato.

Kdor me prvikrat spozna, me ima za ekstrovertirano. Sama pa se imam za introvertirano. Ja, rada sem sama, včasih tako zelo potrebujem samoto, da nisem sposobna opraviti niti telefonskega pogovora.

Ko sem v družbi, se rada iskreno pogovarjam (brez filtrov), rada spoznavam ljudi in z zanimanjem poslušam njihove zgodbe. Mreženja zaradi mreženja nisem nikoli docela razumela. Le kako naj iskreno ohranjam stik z vsemi temi ljudmi, od katerih dobim samo vizitko?

Verjamem, da je biti hkrati mama in poslovna ženska nekaj povsem naravnega. Poznam veliko uspešnih mam, prav tako, kot je veliko uspešnih očetov.

Poslovnim dosežkom navkljub sem najbolj ponosna na to, kako postopoma in vztrajno sprejemam svojo nepopolnost. Ponosna sem na čudovit odnos, ki ga imam s sedanjim partnerjem, in na dejstvo, da nič več ne bežim. Ponosna sem na odnos z mojim bivšim partnerjem in na to, kako znam prepoznati in krotiti lasten ego, kadar bi ta želel ogroziti odnos v dobro najine hčere.

Verjamem, da imam pred vsakim izzivom vedno na voljo 3 možnosti:

1. lahko se sekiram in pustim, da me strahovi definirajo,

2. lahko se predam in jim pustim, da me uničijo,

3. lahko pa jih uporabim kot vzvod, da me okrepijo.

Polona