Knjigi na pot ...

Avtorica se je lotila izjemno zahtevne teme. Ene tistih, ki skorajda terjajo osebno izkušnjo, da lahko daš od sebe nekaj žlahtnega.

V tragediji razpada družine je najtežje razložiti otroku, zakaj starša ne bosta več živela skupaj. Otrok morda le nejasno čuti, da njegova družina razpada, razumsko pa tega ne more dojeti. Zato je zmeda v njegovih čustvih in ravnanju neizogibna.

Mnogo staršev tu začuti potrebo po razlaganju, kaj vse se je zgodilo, v svoji žalosti in prizadetosti začnejo razlagati podrobnosti iz partnerskega življenja, ki jih otrok ne zna in ne more dojeti, začuti pa breme njihove teže. Neko svojo sliko si je že ustvaril, ko je družina nekako še obstajala, saj brez obtoževanja o krivdi med staršema pogosto ne gre. Bil je priča prepirom in trenutkom krhkega premirja.

V tej zmešnjavi pomaga zgodba iz knjige, ki ne favorizira nobenega od staršev, ampak poudarja skupno vlogo in okoliščine, ki so povzročile, da sta se starša razšla. Vsak otrok se vprašuje po svojem prispevku k temu, da sta se starša skregala in razšla. Koliko krivde brez razloga otroci vzamejo nase! Ob branju zgodbe o Lunini vili in Sončnem princu otrok lahko prepozna, da mala zvezdica ni nič kriva za to, da gre vse narobe. Zato se lahko tudi v njem vzbudi upanje, da ni kriv, da gre družina narazen.

Izkušnje kažejo, da po razpadu družine večina staršev ne vidi svoje vloge kot starša za vedno. Pač pa hkrati, ko niso več partnerji, dobijo občutek, da niso več »taki« starši. Taki, ki so tam za otroka in zaradi otroka, ki sodelujejo z drugim staršem v dobro otroka. Namesto tega, kar bi človek pričakoval, mnogi preko otroka nagajajo drugemu staršu, se maščujejo, onemogočajo normalno življenje in stike.

Verjamem, da bodo starši ob skupnem branju te zgodbe z otrokom še enkrat premislili o svoji vlogi v novi situaciji. Pomembno je, da razumemo izraz »ob skupnem branju«. Knjiga pride prav, ko se je otrok že soočil z izgubo družine. A odlično ilustrirano sporočilo je uporabno tudi kot uvod v pogovor o tem, da se bosta oče in mati razšla. Skupno branje – to pomeni v varnem naročju enega od staršev. V idealnem položaju tega sicer groznega trenutka se branje zgodi ob prisotnosti obeh staršev. Tako, da vsi trije gledajo v knjigo, kajti tekle bodo solze, ki bi jih vsi trije najraje skrili. Otrok bo lahko delil težke trenutke z obema staršema. Prav tako, če ni en sam, če je otrok več.

Ob zaključku zgodbe otrok že sluti, kaj se pripravlja, vendar v resnici nikoli ne bo pripravljen na to, da družina razpade. Lahkega načina za to sporočilo ni. A prav na tem mestu mu bosta zaradi zgodbe starša zmogla povedati, da ga imata oba zelo rada in da sta za vedno njegova oče in mama. Da sta se trudila, pa vseeno ne moreta več živeti skupaj.

Od tu naprej vsaka družina po svoje doživlja svoj konec in nove začetke. To so intimni trenutki, ki zaslužijo spoštovanje, in avtorica jih je z izostrenim občutkom razgalila le čisto malo.

Marko Juhant