ALI VZTRAJATI V ZAKONU ALI SE RAJE LOČITI?

Ali poznate občutek razdvojenosti? Občutek, da si se znašel na razpotju, pa ne veš, v katero smer bi krenil? Ko ne veš, ali s partnerjem ostati ali se ločiti. Občutek, da ti ne eno ne drugo ne bo prinesle sreče. Da boš ob vztrajanju v slabem zakonu še naprej trpel, z ločitvijo pa razdrl svojo družino. Ta občutek je popolnoma normalen in ob ločitvi ga doživlja vsak starš. Tudi jaz sem ga.

V dobri veri sem v življenju naredila ogromno napak, a hkrati tudi veliko dobrega. Ena izmed dobrih stvari, pa čeprav se mi na začetku morda ni zdelo tako, je bila najina ločitev. Hudo nama je bilo, predvsem zaradi najine male punčke, a sva se hkrati zavedala, da bo lahko srečna le, če bova srečna tudi midva. Noben otrok si ne želi videti svojih staršev prepirati, in mnogi hudo trpijo v domu, polnem jeze in razočaranja. Želijo si le, da bi bili njihovi starši srečni in da bi se dobro razumeli, pa čeprav vsak zase. Morda vam bo spodnji članek, ki sem ga povzela po anonimni avtorici (Xojane.com), pomagal razumeti, da je izhod iz nezdravega razmerja morda lahko dobra stvar za vašega otroka.

Ne spomnim se dneva, ko bi bili moji starši srečni.

Seveda se spomnim nekaterih nejasnih trenutkov, spominov na »srečnejše dni«. Včasih sta se oče in mama skupaj smejala, bili pa so tudi trenutki, ko sta bila eden do drugega izrazito ljubeča. Obstajala so dolga obdobja miru med njima brez večjih sporov, ki bi kakorkoli vplivali na moje kasnejše otroštvo in najstništvo.

A sčasoma so ta obdobja miru postajala vedno redkejša.

Ko sem bila še otrok, so njuni spori večinoma potekali za zaprtimi vrati. Jasno se spominjam prepira, ko sem bila stara osem ali devet let, in so starši ostro vpili drug na drugega. Mlajši sestri sem rekla, da se morava vmešati in ustaviti njun prepir. Držeč se za roke sva se napotili v kuhinjo, kjer so se prepirali starši.

»Prosim, nehaj vpiti na mamico,« sva rekli v popolnem soglasju, in začutila sem, da so se moje oči napolnile s solzami.

Oče je obstal in zagledala sem sram v njegovih očeh. Ukazal nama je, naj greva v šolo, in prepira je bilo konec. Bila sem precej zadovoljna sama s sabo, saj sem pomagala ustaviti prepir.

A žal je bil edini, ki sem ga bila zmožna ustaviti. Tesnoba v mojih prsih je narasla, kadarkoli sem ju slišala prepirati se za zaprtimi vrati. Spomnim se, da sem neko soboto v dnevni sobi poskušala gledati jutranje risanke, ko sta se prepirala v ozadju, pretvarjajoč se, da me sploh ni tam. Začela sem hrepeneti po »obdobjih miru«, ko je izgledalo, da se starši razumejo in je bil naš dom miren.

Prepiri pa so žal postajali vse pogostejši. Med enim izmed njih so starši začeli vpiti drug na drugega kar pred širšo družino in prijatelji na parkirišču pred cerkvijo po poroki moje sestrične. Sedela sem na sovoznikovem sedežu, moja sorojenca pa sta v zadregi tiho sedela na zadnjih sedežih. Kmalu po dogodku sem, ko sem prišla domov iz šole, mamo našla sedeti objokano na robu postelje.

»Kaj je narobe?« sem vprašala s strahom v glasu.

»Tvoj oče in jaz … ločujeva se,« je tiho odgovorila.

Po vseh teh letih se še vedno spominjam divjega bitja srca v prsih in občutka groze ter panike. V tistih časih se je beseda »ločitev« slišala tako grozno in dokončno. Nisem vedela, kaj reči, in sem samo nemočno stala ob mami. Končno sem zapustila sobo, upajoč, da vse, kar sem slišala, ni res. Izkazalo se je, da res ni, in sledilo je novo obdobje miru.

Kmalu so znova izbruhnili pogosti prepiri, ki so postajali vedno hujši in hitro sem se znašla sedeč v kotu v tišini, z željo, da bi se starši ločili – ta želja me je na začetku močno plašila. A ko sem enkrat imela željo, je ta postala neke vrste izkrivljena fantazija, ko sem si dom predstavljala brez napetosti in prepirov.

Fantazirala sem o življenju v dveh domovih, v enem z mamo in v drugem z očetom. Dva božiča, dva zahvalna dneva, dva rojstna dneva, mogoče celo z novimi krušnimi starši. Predvsem pa sem fantazirala o starših, ki bi bili znova srečni, in ki bi se v svoje partnerje zazrli z ljubeznijo, ne pa z jezo ter odporom.

Ko je njun zakon oslabel celo do te mere, da nista več niti spala v isti spalnici, sem bila prepričana, da je ločitev neizogibna. A se še vedno ni zgodila. Začela sem zavidati prijateljem, katerih starši so se ločili. Prijateljem, ki so živeli s starši, ki so bili veliko bolj srečni narazen, kot so kadarkoli bili skupaj.

Globoko v sebi sem sumila, da so moji starši ostali skupaj zaradi otrok, kar me je navdajalo z grozo. Ali res niso videli škode, ki so nam jo povzročali s svojim odnosom? Kako nesrečni smo postali zaradi njihove stiske? Leta kasneje sem se naučila, da je bil moj sum utemeljen … res so ostali skupaj samo zaradi otrok.

Odleglo mi je, ko sem se odselila od doma in šla študirat v drugo mesto. Vedno bolj sem se izogibala obiskov domačih, saj sem se počutila strašno, ko sem videla, da moja sorojenca še vedno trpita zaradi nenehnih prepirov med starši. Trepetala sem celo, kadar sem z njimi govorila po telefonu, saj se je vsak izmed njih ves čas pritoževal na drugim, in takrat sem se počutila, da zopet tonem v vrtinec njihove neskončne bede.

Kot odrasla sem zaradi dolgoletnega občutka tesnobe začela hoditi k terapevtu. Šele takrat sem se zavedela škode, ki jo je njihov buren zakon povzročil mojim možganom, in učinka, ki ga je to imelo na oblikovanje moje odrasle identitete. Po vseh teh letih sem se naučila, kako jim odpustiti, in za sabo pustiti travmo zaradi takšnega načina odraščanja.

Kadarkoli slišim, da kdo vztraja v slabem zakonu »zaradi otrok«, me zaboli srce. Za vse, ki v zakonu ali razmerju vztrajate zaradi otrok, polagam na srce: »V dobro svojih otrok se ločite.«

Vedite, da so otroci pametnejši in intuitivnejši, kot se odrasli zavedamo, in lahko sledijo vzorcu našega trpljenja. To trpljenje pa otrokom lahko povzroči veliko več škode, kot si lahko predstavljate. Otroci lahko začnejo ponavljati vzorce vašega obnašanja in vztrajajo v slabih razmerjih ali zakonih zato, ker jim je to ob odraščanju postalo samoumevno.

Najboljša in najmanj sebična stvar, ki jo lahko naredite za svoje otroke, je, da jim pokažete življenje, kakršnega si želite zanje. Verjemite mi, da ob vztrajanju v nezdravem razmerju, otroku in sebi delate več škode kot koristi.

Zahvaljujoč mesecem terapij in introspekcije sem spoznala uničujoče vzorce, ki sem jih pobrala od staršev, zato se zdaj močno trudim, da bi se jih znebila. Sama ideja zakona me je vedno plašila, dokler nisem spoznala čudovitega moškega, s katerim želim preživeti svoje življenje, in odločila sem se, da se bo krog nesrečnih razmerij končal z menoj. Z vsem znanjem, ki ga premorem, moj zakon postaja vedno močnejši. Z možem pa sva se odločila, da se, v kolikor kadarkoli postaneva nesrečna eden ob drugem, ločiva. V dobro naju, predvsem pa v dobro najinih otrok.

Mogoče poznate koga, ki bi mu knjigica pomagala lažje razumeti, zakaj mamica in očka niste več skupaj.

ZAKAJ LUNINA VILA IN SONČNI PRINC NE ŽIVITA SKUPAJ?

V oktobru prejmete zraven knjige tudi DNEVNIK BREZPLAČNO.