Glavna junakinja vedno preživi

Vem, zdi se ti, da si se znašla sredi apokaliptičnega filma, kjer se druga za drugo zgrinjajo nesreče. Ljudje v paničnem strahu bežijo pred zombiji, ki jim tudi sonce ne more do živega.

Pomlad je tu, a zdi se kot da je januar.

Zdi se ti, kot da tečeš do ciljne ravnine, ko ti nekdo tik pred nosom zbriše ciljno črto… in zdaj moraš teči dalje, ne da bi vedela, koliko časa še, kdaj se lahko ustaviš.

Vsakodnevne skrbi, ki jih imaš, so le še dopolnile nove. Hvala bogu, da si še pravočasno odšla k frizerju, da imaš vsaj za par tednov mir z narastkom. S tem, kaj bo potem, se ne ukvarjaš, saj je tolik drugih stvari, ki ti okupirajo misli.

Ljudje okrog tebe nemo kričijo z družbenih omrežij in opozarjajo, kako težko je, sami so, izolirani od sveta, negotovi, prestrašeni ... Kot da jih je nevidno zlo oropalo večernih koncertov, druženja ob pivu, pomladi.

Vrisk otrok z igrišč sta zamenjala zavijanje vetra tu i tam slišiš lajež psov, zaprtih za ograjo, tako kot so zaprti njihovi gospodarji.

A kjer je zlo, je tudi dobro. Kjer je apokalipsa, so tudi junakinje in junaki.

Zato gre zate svet dalje. Vsak dan, znova in znova, kot da se ne bi nič spremenilo.

Ura je 19 in ravno si prebrala pravljico za lahko noč svojemu malčku, ga uspavala in začela z opravili, ki so čez dan morala počakati. Skrbeti doma za malega otroka in hkrati opravljati tekoče delo ni tako enostavno združljivo. Tako kot že dan prej, zvečer, ko se vse vsaj malo umiri, odgovarjaš e-sporočila, iščeš rešitve za prihodnost podjetja …

Še več bi, a ne zmoreš, nočeš. Upaš, da se lahko zgodi čudež, ko si vzameš 5 minut zase in mirno srkaš kozarec rdečega vina.

Kajti ti veš, da imajo tudi največje grozljivke svoje junake, ki preživijo vse mogoče preizkušnje in na koncu rešijo sebe, svoje bližnje, celo svet. Zato ne sprejemaš izgovorov, ostajaš trmasta in neuklonljiva.

Zavedaš se, da bo naslednji dan življenje teklo dalje in ti kot glavna junakinja v svojem filmu veš da nimaš nikogar, ki bi mu lahko predala štafeto. Dobro se zavedaš, da 24/7, zate ni nikogar, ki bi prenesel palico, ko imaš slab starševski trenutek (ali dan).

Zato se vedno znova spomniš, da nič ni tako pomembno in bolj veliko od tega, kot da je tvoj otrok na varnem, da je sit in zadovoljen.

Niti stres zaradi denarja te ne more ohromiti. Ponoči pereš perilo in kuhaš za naslednje dni in oči imaš otekle zaradi solz. Saj ko režeš čebulo, solze kar same spolzijo po licu in to še kako dobro dene duši in očem. Boš že, vedno ti uspe.

Ja vem, pogrešaš svojo mamo. Tako zelo bi jo rada objela in ji za trenutek zjokala vse skrbi. A veš, da ji lahko jočeš le prek telefona. In kakšen smisel ima jok, če te nihče ne more objeti?

Ura je 6 zjutraj. Globoko vdihneš, se zjočeš v blazino če moraš, nato vstaneš in si spet najboljša mati, kot znaš biti le ti.

In potem, ko dan preživiš ob delu s polnim delovnim časom in zraven doma opravljaš delo dežurne mamice, je enostavno pozabiti na strahove in skrbi sveta zaradi virusa ali potresa.

Ne, zdaj ni čas za strahove in skrbi, ker veš, da glavna junakinja vedno preživi.