Katere stvari ljudje najbolj obžalujejo po ločitvi?
Verjetno ga ni ločenega starša, ki ne bi vsaj tu in tam pomislil, ali je v preteklosti sprejel prave odločitve in nekatere izmed njih tudi obžaloval. A dejstvo je, da stvari niso vedno črno-bele, zato se ne smemo obsojati za pretekla dejanja. V določenem trenutku vsak ravna, kot takrat najbolje zna.
Tudi nekateri bralci Guardiana, ki so z drugimi delili svoje izkušnje po ločitvi, obžalujejo marsikatero svojo odločitev. Vendar – nikoli, ampak res nikoli ne podcenjujte dejstva, kako težavna je lahko ločitev, hkrati pa se ne obsodite (in s tem svojih otrok, če jih imate) na trpljenje. Bodite dovolj pogumni in odkrijte, česa si zares želite. Predvsem pa zaupajte samemu sebi. Če ne veste, kako bi se odločili (ostati ali ne), si pomagajte s tem, kako bi vi svetovali vašemu otroku, če bi bil na vašem mestu.
»Najtežje mi je bilo ohraniti stike z nekdanjo ženo.«
Ko sva se z nekdanjo ženo ločevala, je bil zame najtežji del tega obdobja vzdrževati stik zavoljo najinega sina. Če ne bi bilo njega, bi z njo prekinil vse stike, tako pa jih nisem mogel. Težko je bilo požreti ponos, a sem ga moral, če sem želel ohraniti stike z njim. Zdi pa se mi nedopustno, da nekateri ljudje izkoriščajo svoje otroke, da bi se maščevali nekdanjemu partnerju.
»Zdaj sem končno lahko srečna – a še vedno ne morem odpustiti laži.«
Moj nekdanji mož se je pred več kot 30 leti začel obnašati drugače – kot da ne želi več biti z menoj in ves čas se je prepiral z nama s sinom. Končno sem ga zapustila in zahtevala ločitev. Šele takrat sem ugotovila, da se je ves ta čas sestajal s svojo prvo ženo.
Nikoli mu ne bom odpustila laži, a od ločitve so minila že tri leta, zato se trudim biti vljudna, ko se srečava. Vsak dan sem bolj zadovoljna in trdna. Zdaj sem končno lahko srečna vsak dan posebej.
»Izguba družbe in zaupnika je težka.«
Mož me je zamenjal za mlajšo žensko, zato nisem imela druge izbire, kot da se ločim, a to obžalujem vsak dan znova. Pogrešam družbo, finančno neodvisnost (poleg zakona je razpadlo tudi najino skupno podjetje) in moram priznati, da pogrešam tudi svojega največjega zaupnika.
»Enostavno nisva bila za skupaj.«
Dejstvo, da nisva bila za skupaj, se ni pokazalo takoj, saj sva se spoznala na daljavo, tako pa je potekal tudi najin zakon. A več časa, kot sva preživela v istem mestu, bolj sva spoznavala, kako malo skupnega imava. Bil je prijazen moški, a sem vedela, da bom z njim postala nestrpna, zato sem raje odšla.
Še vedno mi je hudo, ker sem ga prizadela in včasih pogrešam njegovo prijaznost, še vedno pa menim, da bi najin zakon, če bi ostala skupaj, postal nesrečen. Danes je moj nekdanji mož v dolgoletnem razmerju z žensko, ki mu je veliko bolj podobna. Vsi v družini pravijo, da je čudovita in da sta srečna skupaj, to pa le še potrjuje dejstvo, da sem se odločila prav.
»Ne podcenjujte dejstva, kako težavna je lahko ločitev.«
V zakonu sem se počutila osamljeno. Moj nekdanji mož je bil oblasten in pogosto sem se počutila prisiljeno delati nekaj, kar si nisem želela. Dajal mi je tudi napotke, kako naj se oblačim in izgledam. Sčasoma sva šla na 18-mesečno zakonsko terapijo, da bi rešila najin zakon (skupaj imava namreč dva otroka), a to žal ni bilo dovolj. Prijatelj mi je dal dva dobra nasveta, ko sem se poskušala odločiti, ali naj ostanem ali grem. Najprej me je vprašal, kaj bi svetovala svoji hčeri v podobni situaciji (moj odgovor: »Naj odide.«). Potem pa me je vprašal, kakšen vzor dajem svojima otrokoma z vztrajanjem v nesrečnem zakonu (moj odgovor: »Slab.«). Imela sem srečo, da sem ob sebi imela prijatelja, ki me je tako podpiral, kasneje pa postal tudi ljubezen mojega življenja.
Nikoli ne podcenjujte dejstva, kako težavna je lahko ločitev, hkrati pa se ne obsodite (in s tem svojih otrok, če jih imate) na trpljenje. Bodite dovolj pogumni, in odkrijte, kaj si zares želite. Predvsem pa zaupajte samemu sebi.
Da bodo lažje otroci razumeli ločitev, pa si lahko pomagate z našo knjigico
ZAKAJ LUNINA VILA IN SONČNI PRINC NE ŽIVITA SKUPAJ?
V februarju prejmete še zraven DNEVNIK in še brezplačno poštnino.
