Ko si najbolj v zosu, ne povesi glave!

In sem ostala sama, ponovno v najemniškem stanovanju, brez redne službe, brez družine. Ne vem, ali je bilo to dno, kot ga imenujejo, a zdelo se mi je, da sem izgubila vse, vse kar sem gradila, kar sem ljubila.

Kdor ni rojen v Ljubljani, si lahko še lažje predstavlja občutek, ko si porinjen v nomadsko življenje. Od študentskih let dalje sem se namreč več kot 20-krat selila po različnih najemniških stanovanjih. Ko sem si pri 26-ih letih kupila svojo prvo garsonjero, je bilo tistih 28 kvadratnih metrov zame kraljestvo. Bila sem končno na svojem!

Potem je prišla poroka, načrtovanje skupnega doma in moje malo zatočišče sem v dobri veri prodala. Verjela sem v skupno življenje, veselila sem se večjega skupnega doma, kjer bo dovolj prostora tudi za otroke.

"Zakaj sem bila tako neumna, da sem prodala garsonjero?" To je stavek, ki sem ga slišala milijonkrat od sebe in od drugih. Ne toliko dejstvo, da sem ponovno ostala brez doma, bolj me je skrbelo to, da sem izgubila zaupanje vase - kot mama in kot ženska. Izgubila sem vse, kar predstavljam, svojo strast, duha, vero ... izgubila sem sebe.

Strahovi, strahovi, strahovi... z njimi sem se prebujala vsak dan, zvečer pa so postajali še večji.

Potem pa, ko sem se nekega večera vračala iz centra mesta domov, me je s prijaznimi besedami nagovorila brezdomka, ali imam kaj drobiža. Odprla sem denarnico, imela sem ravno še toliko, da pokrijem parkirno hišo. A v tistem trenutku mi je postalo tako vseeno zase (ali pa sem se samo želela počutiti vredno), da sem ji stresla ves drobiž v dlan. Bom že na bankomatu dvignila denar, sem si rekla. In glej, zaplet. Seveda ravno takrat bankomat ni delal. Odpravila sem se nazaj po ulici do naslednjega bankomata. Ko tako hodim, me spet ustavi brezdomec, ki prosi za malo drobiža. Zakaj spet jaz? Zakon privlačnosti resnično deluje, ti povem! In ko sem mu rekla, da nimam drobiža, name zlije ves svoj gnev, češ, kako brezsrčna sem ...

Najraje bi se zbrisala z obličja zemlje, da se nikoli več ne bi prikazala na tem svetu. Začela sem jokati. Kakšen nesmisel. Namesto, da bi bila jaz sočutna do brezdomca, sem si želela, da bi bil brezdomec sočuten z mano.

In ko je brezdomec videl moj izraz na obrazu (to je tisti ementaler izraz, ko iz tebe zeva praznina, kot ena sama velika luknja), je samo še dodal: "Punca, ko si najbolj v dreku, ne povesi glave!" (tako je zvenel original, ki sem ga omilila z zosom - hvala Matej :) )

Takrat sem bila najslabša verzija same sebe. Ne zaradi tega, ker sem bila pri svojih 33-ih ponovno na začetku svoje življenjske poti (ne reče se zastonj Kristusova leta), 25-ič v najemniškem stanovanju, ločena, brez redne službe, s komaj leto in pol staro hčerko.

Bila sem punca, ki je imela ves ta potencial... Ves ta potencial, ki bi lahko bil uresničen...

In kar je najhuje, bila sem punca, ki je ne glede na bedo položaja, v katerem se je znašla, še vedno imela največji luksuz - luksuz izbire... In na to povsem pozabila.

In izbiro imaš vedno:

• da izbereš nasmeh namesto solz,
• da izbereš ljubezen namesto sovraštva,
• da izbereš prijaznost namesto osornosti,
• da izbereš pogum namesto strahu,
• da izbereš prihodnost namesto preteklosti,

• da dvigneš glavo, ko si najbolj v zosu!