Vsem mamam (samohranilkam), ki vztrajajo v najtežjih trenutkih

Ko sem bila majhna, mi je mami vedno govorila: "Zame ni večje sreče na svetu, kot to, da sta ve dve, moji hčerki, zdravi in srečni." Pri tem so se ji pogosto orosile oči, pa čeprav ni rezala čebule.

Nikoli mi ni bilo povsem jasno, kaj je mislila s tem, ko pa je na svetu še toliko razlogov za srečo. In zakaj joče, ko mi govori o sreči?

Ko sva zadnjič s hčerko gledali dokumentarec, je levinja iskala varno zatočišče za svoje mladiče. Pri tem so jo napadle hijene in ji želele pojesti mladiče. Brez pomisleka se je zagnala med krdelo vreščečih stvorov, ki so jo s številno premočjo podrli na tla. A levinja se ni vdala. Kljub temu, da je utrpela velike rane ji je na koncu uspelo zaščititi svoje leglo in pregnati hijene. Obe sva bili na trnih, ko sva navijali za levinjo in mladiče.

Ko je napetost popustila, se hči privije k meni in reče: "Mami, ona je tako kot ti." Molče sem jo še močneje stisnila k sebi in s težavo premagovala cmok v grlu zaradi solz, ki so čakale, da se zlijejo na plano. Ta nepopisen naval občutkov ljubezni, bolečine, zmage in strahu, ki se je zlil v meni, je v meni obudil spomin na mamin objem in na njene besede. Takrat mi je bilo jasno, kaj je občutila moja mami do naju s sestro. Ja, brez pomisleka, dala bi življenje za svojega mladiča, brez pomisleka, to je edini PRAV, ki obstaja.

Draga mama samohranilka, včasih se ti vesolje ne zdi pravično – dogajajo se ti stvari, ki te porivajo na rob tvojih zmožnosti. Sprašuješ se: "Zakaj?", "Kako bom zmogla?". Kljub temu, da si na ti dve vprašanji največkrat ne znaš odgovoriti, ti na koncu vedno uspe. Ti se kljub temu vedno pobereš. Si kot levinja, ki brani mladiče pred hijenami. V trenutkih, ko se sprašuješ, ali povprečen človek sploh še lahko prenese, kar se ti dogaja, ti nekako vedno najdeš način.

So večeri, ko v tvojem domu zavlada tišina, ko se ti občutek olajšanja preliva z bolečino, ko se spokojnost pomeša z nemirom, ljubezen se bori s strahom. Le ti veš, kako prijetna, a hkrati tudi oglušujoča je tišina. Zdi se nepredstavljivo, kako lahko občutiš toliko različnih čustev naenkrat, kajne?

So tudi jutra, ko se zbudiš in si želiš, da bi imela nekaj minut samo zase, a te že čakajo obveznosti. In ker si sama, ti ne preostane drugega, kot da se zbrcaš in vstaneš iz postelje.Si ženska, ki opravlja delo, ki včasih zahteva več kot le eno osebo; veš, da bi bilo lažje z dvema prihodkoma. Si skrbnica, ki hrepeni po dnevu, ko bo nekdo poskrbel tudi zate.

A do takrat vztrajaš. Vztrajaš pri skrbi za dom, za svojega otroka, za svojo službo, kariero. Vztrajaš, ker veš, da nimaš "klica v sili", v primeru, da ne veš, kako naprej. A kljub temu, da si sama, ozri se nazaj, uspeva ti! Nekateri dnevi so težji od drugih, a poglej naprej, uspeva ti. Vedno znova dokazuješ, da lahko. Da si zmožna! Poglej vase - uspeva ti! Izjemna mama si.